OGLEJ
zvok poezije – poezija zvoka (praizvedba)
Beseda je vzrok, iniciacija multimedialnega dogodka, ki simbolično semantično povezuje govor v glasbo v akauzalnem sistemu dveh avtorjev, pesnika in skladatelja. Osnova projekta je avtor avtorja MARJANA PUNGARTNIKA »OGLEJ, ČAS, POZABLJENJE« (AQUILÉE, LE TEMPS, L’OUBLI), kodirana preko magičnih kvadrata 7×7 (imenovana Venera) v računalniški program avtorja in koavtorja Samuela Majcna. Vzorčenje in obdelava pesnikovega v skladateljevega glasu, zvočni vzorci naravnih zvokov v organizirane glasbene strukture tako osnovno zvočno gradivo. Uporabljeni so tudi kratki odlomki elektroakustične kompozicije M. Šijanca “Padanje listja naredi drevesa nevidna” v Allegra iz IV. Brandemburškega koncerta J, S. Bacha v G-duru. Izvajalec s svojim glasom upravlja računalniški program. Bere poezijo in z različnimi besedami sproži modele programov, ki so tako zase del integraine celote, povezave simbolične ravni pesmi. Besede in stavke iz pesmi »OGLEJ, ČAS, POZABLJENJE« na posnetku berejo Liljana Žagar in Saša Krajnc (v francoščn) – ler pesnik in skladatelj (v slovenščini). Pri realizaciji so pomagali Trgovina MDM Maribor, Radio Maribor (posnetek pesnikovega giasu) v Saši Papp (Radio City, Maribor)OGLEJ, ČAS, POZABLJENJE
Še verjamem, da je svet le tvoja pest,
muhasti mojster. Pijan si jo nekoč
pustil zemlji v dar in pozabil nanjo.
A le rušo odkopljem in že spod nje
zažari tvoje bitje — marmorni panj.
Iz njega tvoje razklano lice zre.
Sedem na tvoja hladna kolena,
obraz zagrnem z oblaki in jokam.
Moj jok je stara poganska molitev,
ki ti je draga in ji prisluhneš.
Svoje davno pozabljene pesti se spomniš
in se je z mislijo nežno dotakneš.
Lan zablisne s polja kakor dlan neba,
v zvoniku golob kembelj obletava,
da zvon od prhutanja kril zaječi.
Marjan Pungartnik
AQUILÉE, LE TEMPS, L’OUBLI
Je crois encore que le monde n’est que ton poing,
maître capriceux. Ivre, jadis tu en as
fait don ŕ la terre et tu l’as oublié.
Mais j’enlčve seulement le gazon et déjŕ au-dessous
rayonne ton ętre – souche de marbre,
d’elle guette ta face fendue.
Et je m’assois sur tes genoux froids,
je voile mon visage avec les nuages et le pleure.
Mes pleurs sont l’ancienne pričre paďenne
qui t’est chčre et ŕ laquelle tu prętes l’oreille.
Tu te souviens da te main, de ton poing
depuis longemps oublié, et avec ta pensée
délicatement tu l’effleures. Le lin miroite du champ,
dans le clocher un pigeon vele autour du battant
et la chloche gémit sous la battement des ailes.
Traduit par Viktor Jesenik
THE GOD
I still hold to it that the world is the fist
Of a god who pummelled it into the dust
passed out and forgot like any common drunk
to trip up my attention. The marbled stump
in the earth, the knuckled and unconscious shine
of a half-broken face staring into mine
as though I were the weather— yes, as though I
were able to wring out wetness from the air
as though I had wisdom as wide as the sky
and a ready medicine of words to share.
I can only cry, only lower my lips
to the coldness of that inanimate fist
only touch with rareness and only notice
a clapper of pigeons, the chime of a kiss.
translated by Angus Reid
AQUILEIA, TEMPO, OBLIO
Credo ancora che il mondo sia il tuo pugno,
maestro estroso. Ubriaco una volta l’hai
lasciata in dono alla terra, dimenticandola.
Ma basta che smuova una zolla erbosa e sotto
già s’illumina il tuo essere, il tuo ceppo di marmo.
Dal quale scruta il tuo volto spaccato.
Mi siedo sulle tue fredde ginocchia,
mi velo il viso con le nuvole e piango.
Il mio pianto è una vecchia supplica pagana
che ti è cara e le porgi ascolto.
Rammenti i tuoi pugni ormai da tempo scordati
e mentalmente la sfiori con tenerezza.
Il lino scintilla dai campi come la mano del cielo.
nel campanile un colombo vola intorno al battaglio,
sicché al frullo delle ali la campana geme.
tradotto di Jolka Milič