FESTIVAL UNICUM 2019

Skoraj nemogoče je predvideti kam nas bo pripeljala glasbena umetnost. Festivali so
priložnost za premislek in za druženje sorodnih usmerjevalcev glasbe, ki nastaja.
Prihodnost je tudi za glasbeno ustvarjalnost negotova, nepredvidljiva. Če bo glasba iskala novo pot po vzoru ekstremnih iskalcev drugačnega zvoka, se bo še bolj oddaljila
od večine ljubiteljev umetniške glasbe. Konstruktivizem utegne iskati nove rešitve, lahko pride do novih spoznanj, do presenetljivih zaključkov in stanj, problemi pa ostajajo.
Nastaja prazen prostor, ki ga polnijo drugi.
Svetovni glasbeni dnevi, gostili smo jih v letih 2003 in 2015, se že zelo dolgo imenujejo
»World Music Days«, zdaj se postopno preimenujejo v »World New Music Days«, torej
v Svetovne dneve nove glasbe. Zakaj? Besedi ‘world music’ – ‘glasba sveta’ je prevzela
neka druga (zelo prodorna) glasba. Predelana ljudska glasba – glasba sveta’ postopno
pridobiva velik krog glasbenih ljubiteljev, medtem ko ga umetniška glasba (tudi postopno) – izgublja, pri tem pa gre vendar tudi za zavedanje, ki dopušča, da odhaja umetniška glasba in z njo jazz v osamo in v (za zdaj še) prijazen geto.
In kam sodi Festival UNICUM? Med osamljene jezdece, ki razumejo sodobno glasbo
kot umetnost nove emocije, ki je ne bodo premamili principi globalizacije skupine G7.
Prav zato predstavljajo bistvo sodobnega glasbenega unicuma evropski in slovenski
skladatelji, ki stopajo po poteh lastnih estetskih kriterijev in spoznanj. Glasba se mora
osvoboditi globalne uniformiranosti, naj ne postane posnemovalka tujih kultur. Naj
ostane unicum nove emocije in estetike.
Pavel Mihelčič
umetniški vodja Festivala UNICUM